Žetev nekoč

Ročna žetev je nekoč veljala za največje kmečko delo. Zgodaj zjutraj so se delavci s koso na ramenih odpravili na žitno polje. V tistih časih so pri dolgotrajnih delih sodelovali tako otroci, kot tudi starejši, saj so bila majhna, zmleta pšenična semena poglavitna sestavina njihovega vsakdanjega jedilnika.  

Na spravilo krušnega žita so se navezovala številna verovanja in običaji, ki so bili pogosto povezani z verskimi obredi. V nekaterih krajih so delo začeli z molitvijo, drugod pa so najprej pokleknili ob robu njive in se prekrižali. Na podlagi ohranjenih podatkov, povezanih z žetvijo, so poseben pomen pripisovali zlasti prvemu požetemu pšeničnemu steblu: simboliziral naj bi zdravje in plodnost, zato so z njim nahranili perutnino.

Ohranjanje in posredovanje dediščine mlajšim generacijam je izrednega pomena, zato v Domanjševcih vsako leto priredijo dogodek, kjer predstavijo nekdanji način žetve in mlačve. O svojih spominih na žetev in mlačvo nekoč je pripovedoval Zoltán Kalamár iz Domanjševcev.