Grof Carl von Matzenauer
V Prosenjakovcih na Goričkem stojijo pod visokimi topoli, rdečimi bukvami in jelkami ruševine nekdanjega mogočnega dvorca, katerega prve pisne omembe segajo v leto 1876. Zadnji lastnik dvorca, zgrajenega v neoklasicističnem slogu, je bil avstrijski konzul grof Carl von Matzenauer.
Carl von Matzenauer se je rodil 12. decembra leta 1851 v Gaji na Moravskem (Češka). Po končani vojaški šoli je postal častnik avstro–ogrske vojske. Opravljal je številne diplomatske službe, kot nagrado za svoje delo pa je od papeža Leona XIII. prejel plemiški naziv, Biblijo Stare in Nove zaveze ter nuncijski prstan.
Do leta 1900, ko je kupil dvorec in posestvo v Prosenjakovcih, je živel v Mikulovu. V prvem zakonu sta z ženo Henrieto dobila sinova Karla in Dominga. Z drugo ženo, Marijo Terezijo, rojeno leta 1860 v Mikulovu, so se jima še na Češkem rodili trije otroci: sinova Kurt in Friderik ter hči Eimée. Ko je Marija zbolela za jetiko, je grof iskal miren kraj in zdravo okolje, kjer bi lahko okrevala. Tako je izvedel, da se v Prosenjakovcih prodaja dvorec , skupaj s 150 hektarji posestva, večinoma gozdov in obdelovalnih površin. Kupnino je poravnal z denarjem, ki ga je dobil s prodajo svoje zbirke dragocenih znamk ter posojilom Budimpeške banke, ki ga je odplačeval do smrti. Po preselitvi v prosenjakovski dvorec sta se jima rodila še hči Marija Mercedes in sin Emerik.
Avgusta 1914 sta bila grof in njegov sin Friedrik aretirana zaradi suma rusko-srbskega vohunjenja, vendar so ju oprostili obtožbe ter oktobra 1915 izpustili iz zapora.
Ko je leta 1920 v Prekmurje prispela Mednarodna razmejitvena komisija, ki je določala mejo med Madžarsko in Jugoslavijo v severovzhodnem delu Slovenije, ji je grof za nastanitev in delo dal na razpolago svoj dvorec. Z avtoriteto in bogatimi diplomatskimi izkušnjami je uspel doseči, da meja med državama poteka tako kot jo poznamo še danes.
Grof Carl von Matzenauer je umrl leta 1932 v Prosenjakovcih. Star je bil 81 let. Upravljanje z dvorcem in posestvom je prepustil hčeri Mariji Mercedes in sinu Emeriku. Šest let kasneje je umrla tudi njegova žena, Marija Terezija Matzenauer. Oba sta pokopana na pokopališču v Selu.
Proti koncu druge svetovne vojne je sovjetska vojska v dvorcu uredila bolnišnico. Domačini so dragoceno grajsko opremo, ki so jo vojaki zmetali skozi okna, pobrali in odnesli v svoje domove. Po drugi svetovni vojni sta bila dvorec in posestvo nacionalizirana. Poslopje je nekaj časa uporabljala jugoslovanska vojska, kasneje pa so bila v njem urejena stanovanja za delavce kmetijske zadruge.
Dvorec je počasi začel propadati. V šestdesetih letih 20. stoletja je poslopje postalo neprimerno in nevarno za bivanje. Od nekdanjega dvorca neprimerljive lepote se je do danes ohranil samo družinski grb, na nekoč skrbno negovan park, ki ga je obdajal, pa spominja le še nekaj mogočnih dreves. Na klopeh pod veličastnimi platanami, ki segajo skoraj do neba, lahko obiskovalci za kratek čas posedijo in razmišljajo o preteklosti ter zgodbah, skritih med zidovi dvorca.
Literatura, vir fotografij:
https://gradovislovenije.si/project/dvorec-v-prosenjakovcih/
