Martinovanje in tradicija vinske kulture v Prekmurju

Po ljudskem izročilu god sv. Martina zaznamuje konec rodovitne jeseni in začetek zime. Do sredine novembra je trgatev že končana, na poljih in vrtovih so opravljena še zadnja dela, ljudje pa se počasi pripravljajo na dolge in mrzle zimske mesece. Narava se umirja, kmetje pa ocenjujejo letino in rezultate svojega celoletnega dela.

V Sloveniji je najpomembnejši običaj, povezan z 11. novembrom, martinovanje, ki je tesno povezano z vinogradništvom in vinsko kulturo. Po ljudskem verovanju se na ta dan mošt spremeni v vino, zato ga v vinorodnih krajih obeležujejo s praznovanji, degustacijami vin, pojedinami in različnimi kulturnimi prireditvami. Martinovanja so pomemben del družabnega življenja, saj hkrati ohranjajo tradicijo in promovirajo lokalne vinarje.

Sveti Martin, ki je postal simbol nesebičnosti in usmiljenja, se je rodil leta 316 v rimski provinci Panoniji, natančneje v Savariji (današnjem Sombotelu). V mladosti je služil kot vojak v rimski vojski. Nekega mrzlega zimskega večera je srečal premraženega berača, ki ni imel oblačil, s katerimi bi se lahko zaščitil pred mrazom. Martinu se je mož zasmilil, zato je z njim delil svoj plašč. Po legendi se mu je tisto noč v sanjah prikazal Jezus v podobi berača, zato je Martin svoje življenje posvetil služenju Bogu.

Pozneje je postal škof v Toursu, čeprav si tega položaja sam ni želel. Legenda pravi, da se je, ko so ga nameravali izvoliti za škofa, iz skromnosti skril v gosji hlev, da bi se izognil poslancem. Gosi pa so ga z glasnim gaganjem izdale, zato so ga nazadnje vendarle našli in posvetili v škofa. Spomin na to zgodbo ohranja tudi tradicija uživanja gosjega mesa na martinovo, ki se je do danes ohranila v številnih srednjeevropskih državah.

V številnih vinorodnih okoliših Slovenije so še danes živi običaji, povezani z godom sv. Martina. Posebej pomemben dogodek je »krst mošta«, s katerim simbolično obeležujejo njegov prehod v vino. Po tradiciji obred pogosto vodi oseba, oblečena v škofa, ki ob hudomušnih besedilih »blagoslovi« mlado vino. Ponekod na vinski sod položijo jabolko, okrašeno s klinčki, cimetom ali drugimi začimbami. Po ljudskem verovanju je mogoče iz njegovega stanja sklepati o letini v prihodnjem letu: če se lepo posuši, bo letina obilna, če pa začne gniti, je pričakovati slabši pridelek.

Na martinovi mizi tradicionalno ne sme manjkati gos. Kot pravi znani pregovor: »Kdor na martinovo ne je gosi, bo vse leto lačen.« Pečeno gos pogosto postrežejo z rdečim zeljem, dödölami ali drugimi tradicionalnimi prilogami, ob katerih seveda ne sme manjkati mlado vino. Praznik je tako namenjen zahvali za letino, druženju in veselemu praznovanju.

Prekmurje je še posebej bogato z vinogradniško in vinarsko dediščino. Njegovo gričevnato območje in pokrajina, ki jo je oblikovala reka Mura, zagotavljata idealne razmere za pridelavo grozdja. Posamezni vinorodni okoliši obiskovalcev ne privabljajo le z vrhunskimi vini, temveč tudi s slikovitimi vinskimi kletmi, zidanicami, družinskimi vinarstvi, vinskimi cestami in prireditvami, namenjenimi ohranjanju tradicije. Številne degustacije vin, obiski vinskih kleti in kulinarični dogodki skozi vse leto ponujajo priložnost, da obiskovalci pobliže spoznajo lokalno vinsko kulturo in gostoljubnost.

Obiskovalci Prekmurja lahko med drugim poskusijo priljubljene sorte vin, kot so furmint, chardonnay, laški rizling, renski rizling, traminec in modra frankinja. Lokalna vina harmonično združujejo značilnosti pokrajine in znanje vinarjev, zato vsak kozarec pripoveduje tudi del zgodovine in tradicije te pokrajine.

Martinovo torej ni zgolj godovni praznik, temveč tudi praznik vinogradništva, vinske kulture, povezanosti skupnosti in bogate kulturne dediščine. Obiskovalci Prekmurja se lahko poleg odličnih vin srečajo tudi s stoletnimi običaji, gostoljubnimi ljudmi in nepozabnimi doživetji.