God svete Lucije

God svete Lucije praznujemo 13. decembra. Sveta Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času preganjanja kristjanov med 283 in 304. O njenem življenju obstaja več legend. Po eni od njih naj bi se že v otroštvu zaobljubila, da se ne bo poročila, zato je zavrnila svojega snubca, ki jo je iz maščevanja ovadil, da je kristjanka. Tako je Lucija umrla kot mučenica.

Ime Lucija izvira iz latinske besede lux, kar pomeni svetlobo. God svete Lucije je pred reformo gregorijanskega koledarja padel na najkrajši dan v letu in začetek zimskega solsticija. Splošno znan je pregovor »Lucija krati dan«. Zato je s tem dnevom povezanih nešteto verovanj, prerokovanj in prepovedi dela. V madžarskem izročilu ima Lucija dvojno podobo. Prva se navezuje na legendarno sveto Lucijo, druga pa je čarovnica oziroma zloben ženski lik. Slednja se pojavlja kot prikazen, ki lahko na ta dan škoduje ljudem in živalim.

Na Lucijino se je bilo treba ubraniti urokov čarovnic, za kar je služil tako imenovan Lucijin stol. Tega so morali izdelati v obdobju od goda svete Lucije do božiča. Od tod izvira tudi pregovor: »Nastaja počasi, kot Lucijin stol.« Stol je bilo treba sestaviti iz natanko določenega števila in vrste lesa. Zabijanje žebljev je bilo prepovedano, zato so dele spajali s klini iz bukovega lesa. Moški, ki ga je izdelal, je stol vzel s seboj k polnočnici, in če je stopil nanj, je lahko med prisotnimi prepoznal čarovnice. Lucijin stol je bilo treba takoj zatem sežgati.

Na Lucijino so se posluževali tudi t. i. ženitnega prerokovanja. Dekle je na lističe napisalo moška imena in jih vtaknilo v cmoke. Po verovanju naj bi se njen bodoči mož imenoval tako, kot je zapisano na lističu v cmoku, ki se med kuhanjem prvi dvigne na površje.

Na ta dan je bil tudi običaj, da so gospodinje v posodo posejale pšenico in jo namestile v bližino peči. Če je pšenica do božiča ozelenela, se je za naslednje leto obetala bogata letina. Za napoved vremena so uporabljali še tako imenovani čebulni koledar. Čebulo so razrezali na 12 delov in vsaka je ustrezala enemu mesecu v letu. Rezine so posolili in tiste, ki so spustile vodo, so nakazovale, da bodo ti meseci najbolj deževni.

Večina verovanj ob godu svete Lucije je povezanih s kokošmi in plodnostjo, ki pa se od regije do regije razlikujejo. Eno od teh je oblika koledovanja, ko so otroci hodili od hiše do hiše in s pesmicami izrekali dobre želje. Poleg tega je bilo povsod prepovedano šivanje in predenje, saj so verjeli, da bodo s tem kokošim sešili zadek in ne bi več nesle jajc. Med prepovedana opravila je spadalo tudi pranje perila in peka kruha. Prav tako je bilo prepovedano posojanje, saj so verjeli, da bodo s tem odgnali srečo od hiše.

Viri:

• Tátrai Zsuzsanna: Jeles napok, ünnepi szokások. Planétás Kiadó, Budimpešta, 1997.
• Halász Albert: Jeles napok, népi ünnepek a Muravidéken. Studio Artis. Lendava, 1999.