Gregorjevo in Gregorjevi koledniki

Gregorjevo, ki ga praznujemo 12. marca, je tudi dan, ko pozdravljamo pomlad, saj je po julijanskem koledarju Gregor godoval na prvi spomladanski dan oziroma ob spomladanskem enakonočju. Ker je bil to nekoč začetek spomladanskega dela šolskega leta, so na ta dan novačili nove učence. Običaj koledovanja na Gregorjevo je bil v preteklosti razširjen po vsem madžarskem jezikovnem področju, njegov namen pa je bil zbrati prispevke za šolo in vabiti otroke k pouku.

V Genterovcih je bil ta običaj znan že od devetdesetih let 19. stoletja, ko so v vasi odprli prvo šolo. Koledniki so bili običajno skupina 4-5 fantov iz 6. do 8. razreda, ki so si na glave nadeli klobuke, okrašene s svilenimi trakovi ter med potjo prepevali pesem, sestavljeno iz 12 kitic. Najboljši pevec skupine je nosil lesen meč, na katerega so nataknili kos prekajene slanine z rdečo papriko. Denarnico oziroma mošnjo, v kateri so shranjevali prejeti denar, so zaupali najzanesljivejšemu med njimi, najmočnejši fant pa je nosil košaro za zbrana jajca, ki so jih nato odnesli učitelju. Ko učitelj prispevkov ni več sprejel, so otroci del zbranih jajc prodali. Zadržali so le toliko, da so si pripravili zasluženo malico.

Iz ohranjenih virov je razvidno, da je bil ta običaj razširjen tudi med slovenskim prebivalstvom Prekmurja. V slovenskih naseljih je veljalo tudi ljudsko izročilo, da je to dan, ko se ptički ženijo. To verovanje je bilo značilno bolj za Gregorjevo kot za Valentinovo, a se je vloga praznikov že skoraj povsod zamenjala.

Z Gregorjevim so povezani tudi različni pregovori, ki se nanašajo na vreme in pridelek. Tako je na madžarskem jezikovnem področju splošno znan rek: »Še bo Gregor stresel svojo brado« oziroma »Gregor je stresel svojo brado«, kar pomeni, da bo na ta dan snežilo. V nekaterih naseljih je veljal teden, ko goduje Gregor, primeren za sajenje krompirja, v številnih drugih krajih pa tudi za sejanje pšenice, rži, stročnic in semen za različne sadike.