God svetega Nikolaja ali Miklavža

Katoliška cerkev god svetega Nikolaja obhaja 6. decembra. Po izročilu se je sveti Nikolaj rodil v 3. stoletju v Patari v Mali Aziji, v bogati trgovski družini. Ko je med epidemijo kuge izgubil starše, je svojo dediščino razdelil med revne. Okoli leta 300 so ga v mestu Mira imenovali za škofa, kjer je 6. decembra najverjetneje tudi umrl. V začetku 11. stoletja so njegove posmrtne ostanke prepeljali v italijanski Bari. Njegovo življenje poznamo iz legend, spomin nanj pa ohranjajo številna krajevna imena, cerkve, osebna imena in priimki. Sveti Nikolaj je zavetnik pekov, mlinarjev, ribičev, študentov in otrok.

O škofu Nikolaju poznamo številne legende, ki se od naroda do naroda razlikujejo. Včasih ga imenujejo sveti Nikolaj, Miklavž, Nikolaus, v Združenih državah Amerike je Santa Claus, na Nizozemskem pa Sinterklaas. Pogovorni jezik je poimenovanje Miklavž prevzel konec prejšnjega stoletja iz slovaškega jezika, z njim pa tudi ime Krampus ali parkelj, ki je domnevno bavarsko-avstrijskega izvora. Naziv Dedek Mraz se je pod sovjetsko-ruskim vplivom po drugi svetovni vojni razširil v srednjo in vzhodno Evropo. Po ruskem izročilu jelko z darili prinese Gyed Moroz (Dedek Mraz), ki bi na nek način nadomestil versko zaznamovanega Miklavža in Božička. 

Najznačilnejši običaj na Miklavževo je obdarovanje otrok. Poznamo dve obliki obdarovanja, in sicer skrivno, ko Miklavž darila prinese ponoči ter Miklavžev obhod, ko otroke obišče »osebno«. Skrivno obdarovanje je povezano z legendo, po kateri naj bi v rojstnem kraju svetega Nikolaja živel reven mož s tremi lepimi hčerami, ki pa se brez dote niso mogle omožiti. Nikolaj jim je zato ponoči, skrivoma prinesel vrečo zlatnikov (po drugih podatkih naj bi šlo za zlato kroglo). To je počel tri noči, dokler ga oče ni ujel pri delu. Tako je njegova dobrotljivost prišla na dan, dekleta pa so se lahko omožila. Legenda tudi pravi, da se je ena od zlatih krogel skotalila v copate ob peči. Od tod naj bi izviral običaj, da se na Miklavževo darila nastavljajo v nogavice ali čevlje.

Miklavžev obhod je bil razširjen zlasti v Prekodonavju in v severnem delu madžarskega govornega območja. Prvotno je bil to srednjeveški študentski običaj. V samostanskih šolah v Nemčiji so otroci enkrat na leto enega od svojih tovarišev imenovali za opata ali škofa, ki je nato en dan vladal v šoli. Običaj so najprej izvajali 28. decembra, v 13. stoletju pa so ga prenesli na god svetega Nikolaja. Tako se je razširil tudi lik škofa Nikolaja (Miklavža), ki obdaruje otroke. Miklavž, oblečen v škofovska oblačila je s svojim spremstvom hodil od hiše do hiše, otroci pa so morali odgovarjati na njegova vprašanja in moliti. Če so bili pridni, so dobili darilo, če pa ne, pa jim je podaril šibo.

Viri:

• Tátrai Zsuzsanna: Jeles napok, ünnepi szokások. Planétás Kiadó, Budimpešta, 1997.
• Halász Albert: Jeles napok, népi ünnepek a Muravidéken. Studio Artis. Lendva, 1999.
• https://cultura.hu/aktualis/szent-miklos-napja/
• https://www.arcanum.com/