Svečnica

Katoliška cerkev se 2. februarja spominja Marijinega očiščevanja. Praznik imenujejo tudi svečnica, saj je Marija na štirideseti dan po Jezusovem rojstvu obiskala tempelj, kjer se je očiščenju predala ob goreči sveči. Po judovskem običaju je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti.

V Evropi se je običaj blagoslova sveče razširil v 12. stoletju. Kot simbol Kristusa spada med najstarejše zakramentale. Oblika, barva in način izdelave sveč so bili odvisni od njihove uporabe in priložnosti. Blagoslovljeno svečo so ljudje uporabljali v različnih situacijah skozi vse leto: do krsta je gorela ob novorojenčkih, svetila pa je tudi ob hudo bolnih. Prav tako so jo prižgali ob pokojnikih in na vse velike praznike, kot na primer na veliko noč in božič. Na celotnem madžarskem jezikovnem področju je bilo razširjeno verovanje, da je ob nevihtah, bliskanju in toči prav tako treba prižgati svečo.

Uporabljali so jo tudi za vedeževanje. V Lendavi in okolici so z blagoslovljeno svečo krožili okrog različnih delov telesa, in verjeli so, da bo oseba, pri kateri se je plamen upognil, kmalu umrla.

Na svečnico se navezujejo številni vremenski pregovori in verovanja. Na celotnem madžarskem jezikovnem področju je znano vedeževanje z medvedom. Če bo tega dne sijalo sonce in bo medved videl svojo senco, se bo vrnil v svoj brlog, ker bo zima dolga. A če sonca ni, ostane zunaj, saj se obeta toplejše vreme. Na splošno velja, da če je drugega februarja lepo vreme, bo pomlad pozna.

Verjeli so tudi, da če bo tega dne sonce posijalo dopoldan, bo dobro obrodila rana koruza, če pa popoldan, pa pozna. V kolikor pa bi bilo cel dan sončno, pa je na splošno pričakovati dobro letino.

Tisti, ki božičnega drevesa niso razdrli na dan svetih treh kraljev, lahko to storijo na svečnico.

Viri:

• Zsuzsanna Tátrai: Jeles napok, ünnepi szokások. Planétás Kiadó, Budimpešta, 1997.
• Albert Halász: Jeles napok, népi ünnepek a Muravidéken. Studio Artis. Lendava, 1999