»Gostija je v ulici naši …«

Gostija je eden najstarejših in najlepših praznikov neke skupnosti, ko se ritem vsakdana  spremeni v praznično melodijo. Kot se dva človeka odločita, da bosta povezala svoji življenji, prag novega začetka skupaj z njima prestopijo tudi družina, sorodniki in prijatelji. Razburjenje ob pripravah, vrvež okoli hiše, vonjave, ki se širijo iz kuhinje in večeri, polni glasbe naznanjajo, da se dogaja nekaj posebnega.

V Prekmurju so se priprave na gostije, ki so vse do druge polovice 20. stoletja potekale na tradicionalen način, so se začele že dolgo pred samim poročnim dnem. Družini sta skupaj sedli za mizo ter se dogovorili o jedilniku, seznamu gostov in glasbenikih. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo še običajno, da so ohcet priredili doma, na dvorišču ali v skednju, v osemdesetih letih pa se je dogajanje vse pogosteje preselilo v kulturne domove, pozneje pa v gostilne, čeprav je vzdušje vaških dvorišč pri gostijah še naprej ostajalo odločilnega pomena.

Svate so na gostijo vabili osebno. Pozvačin, običajno eden izmed bolj zgovornih in duhovitih članov družine, je hodil po vasi od hiše do hiše in s posebno, očarljivo pesmico vabil goste na poroko. Njegova vloga je bila ves čas gostije izjemno pomembna: vodil je svatovsko povorko in držal skupaj pogosto tudi več stočlansko množico gostov.

Kuhanje in peka sta bila družabna dogodka. Sosede in sorodnice so se že nekaj dni prej zbrale, da so pripravile jušne testenine, različne retaše, potice ter dišeče domače pecivo. Spekle so tudi torto. Posebej za hostijo so zaklali prašiča in več kokoši. Na veliki dan je bilo v ospredju obilje: na mizi se je kadila mesna juha, pripravljala sta se golaž in pečenka. Nista manjkala niti zelje in krvavica. Poleg domačega vina je nepogrešljiv del praznovanja bilo tudi žganje.

Oblačenje neveste v hiši njenih staršev je bil intimen in zelo čustven trenutek. Sorodniki so se od neveste, ki se je na novo življenjsko pot pogosto podala v solzah, poslavljali s pesmijo in dobrimi željami.

V sedemdesetih letih so čardaš do jutranjih ur igrali ciganski glasbeniki, v osemdesetih letih pa so se na porokah vse pogosteje pojavljali harmonikarji ali celo štiri- do petčlanski ansambli, njihov repertoar pa so dopolnjevale takratne uspešnice. Gostje so si pogosto »naročali« pesmi, glasbenike pa nagradili z denarjem. Ves čas se je plesalo in prepevalo, in ritem poročne zabave je utripal skozi vso noč.

Pred večerjo so se vedno z molitvijo zahvalili bogu. Ob polnoči je sledil nevestin ples, pri čemer so si gostje z denarjem »kupili« ples ter s tem prispevali k lažjemu začetku skupnega življenja mladega para. Kot zadnji je z nevesto zaplesal ženin, nato pa sta mladoporočenca za krajši čas odšla in se pozneje na svatbo, ki je pogosto trajala tudi dva dni, vrnila kot mlada zakonca.

Gostije tistega obdobja so danes le še nostalgični spomini: povezanost skupnosti, spoštovanje tradicije in naravni ritem vaškega življenja so v sebi nosili vrednote, ki jih je vredno ohraniti, saj se lahko iz njih še danes veliko naučimo.