Lajos Vlaj

Lajos Vlaj, prvi pesnik madžarske manjšinske književnosti v Sloveniji, predan narodnostni politik in kulturni vodja se je rodil 4. marca 1904 v Dolnji Lendavi kot tretji otrok v družini mojstra čevljarja.

Po končanih štirih razredih meščanske šole se je želel vpisani v gimnazijo, vendar si družina zaradi težkega finančnega položaja njegovega šolanja ni mogla privoščiti. Namesto tega je postal čevljarski vajenec. V tridesetih letih 20. stoletja se je pridružil delavskemu gibanju, od leta 1940 pa je bil član ilegalne Komunistične partije Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so ga večkrat aretirali, bil je zaprt v Murski Soboti, Sombotelu in Pécsu. V zaporu je napisal svoje najbolj pretresljive pesmi.

V svojih pesmih je sledil zapuščini madžarske ljudske lirike, nanj pa sta močno vplivala tudi Endre Ady in Gyula Illyés. Po vojni je delal kot prevajalec, nato pa kot prodajalec v lendavski knjigarni. Z namenom spodbujanja kulturnega zbliževanja med narodoma, je v madžarski jezik prevedel nekatere pomembnejše pesmi slovenske književnosti, med drugim tudi Prešernovo Zdravljico, ki je kasneje postala himna Republike Slovenije. Njegovi zbirki Versek (Pesmi) in Szelíd intés (Krotko svarilo) veljata za prvi tovrstni zbirki madžarske manjšine v takratni Jugoslaviji.

Po letu 1945 je bil znan predvsem po svoji politični dejavnosti. Bil je začetnik narodnostne politike, po ustanovitvi Madžarskega odbora za javno kulturo pa so ga celo izvolili za njegovega predsednika. Ponujene priložnosti in bleščeče upe pa so kmalu onemogočila prizadevanja za centralizacijo, s čimer je prenehal obstajati tudi lendavski okraj, v katerem je živela večina Madžarov. Z reorganizacijo javne uprave je bil ta priključen Murski Soboti, kjer so bili interesi pripadnikov madžarske narodnosti popolnoma prezrti.

Na njegov molk je v veliki meri vplivala bolezen, kakor tudi dejstvo, da je ustvarjal v praktično brezzračnem prostoru, čeprav mu je politično stanje omogočilo, da se je v šestdesetih letih 20. stoletja odtrgal od dnevne politike. Njegova prezgodnja smrt leta 1966 mu je preprečila, da bi mladim pomagal pri njihovi literarni dejavnosti, vendar je kot pozitiven zgled za začetek založništva služilo sodelovanje generacije pisateljev zbirke Pričakovanje pomladi s Pomursko založbo.

V neposredni bližini Gledališke in koncertne dvorane v Lendavi stoji doprsni kip Lajosa Vlaja, delo kiparja Ferenca Királya iz leta 1972.

Literatura:

KKC Lendava – Lendvai KKK. https://www.kl-kl.si/hu/honismeret/muveszeti-arckepcsarnok/vlaj-lajos/

Obrazi slovenskih pokrajin: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/hu/oseba/vlaj-lajos/